MESTO IN MI

3.

Zadnje dni besede kotlijo se mi po ustni votlini, za sabo puščajo čuden priokus.

Nekajtere me navdihujejo, navdušujejo, druge ravnodušnega in hladnokrvnega me puščajo. Tvorijo neke vrste simfonijo, a spet, če bolje jih okusim, s sabo prinašajo čudne, drugačne, »nove« priokuse. Katerih nisem vajen, se z njimi še nisem srečal, morebiti soočil(?). Sprva nežne in mehke, a dlje ko jih okušam, večji trušč povzročajo znotraj mojih misli, dražijo mi brbončice, medejo mi čute. Iztirjajo me. Pa ravno ko sem menil, da uredil sem nered, ki obkrožal zadnjih nekaj me je mesecev.

In potem cele dneve o njih premišljujem, razmišljam in razmišljam, kaj naj jim poklonim, kako naj jih zadovoljim, kaj naj storim, da zapustile me bodo, da končno bodo mi dale dihati, da spustile me bodo naprej. A nikakor. Ne najdem rešitve, ne najdem izhoda. Z mislimi vračam se v preteklost, zavedanje sporoča mi, da prihodnost trka na vrata, in logični um znotraj mene kriči in se zdirja nad mano ter me kaznuje, ker ne nahajm se v sedanjosti. Kot enkrat poprej sem že zapisal, ujet med včeraj in danes sem, niti pod točko razno v sedanjosti. V le-to ujele so se moje trepalnice(zadnje tedne vsaj tak občutek imam). Zadnje čase se mi zdi, da prerasle zmožnost so mojega videnja. Da razbohotile na pragu so se vida in sedaj onemogočajo mi jasen pogled. Kar rastejo in rastejo in rastejo. Nikakor se ne nehajo, in ko pomislim, da bi jih skrajšal, ustrašim se, da s tem ne bi uničil njihovega namena. Da varujejo naš pogled pred škodljivci, ki napadajo ga, a vednar… Mar sedaj ščitijo tudi me pred tem, kar dejansko videti bi moral, da se ne bi zgrozil ali pobegnil? Mar bliža se mi novo turbolentno obdobje in sedaj so one, poslednji ščit, ki zavlačuje to obdobje, da ne zadane me s silovitostjo, ki morala bi me? Ne glede na to ali rastejo ali ne, ali so tukaj ali ne, besede znotraj mojih ust še zmeraj ostajajo. Rad poklonil bi jim glas, rad poklonil bi jim življenje, jih dal na plano, omogočil pobeg bi jim v neznano, v širjav prostran svet, a kakor hitro odprem usta in njih izvije nemi se krik, besede oprimejo moje se notranjosti, dajo vedeti, da nočejo oditi, da nočejo zapustiti varnega zavetja, ki jim ga nudim, da hočejo ostati, v trebuhu me zvije, in v fetusno stanje zviti se moram. Le tako pomirim njihovo vreščanje znotraj sebe. Da jim dam vedeti, da še zmeraj v enem sem kosu. Da, zaenkrat, nikamor še ne grejo…

 

                Pogrešam ga. Njegova prezenca, čeravno ne zmeraj pomirjujoča in varna, je domača. Nudi mi, kar potrebujem, oziroma, kar iščem in želim. A sedaj ga ni. Ne v bližini, niti v istem mestu, v katerem sam trenutno se nahajm. Če bi lahko, če imel bi to možnost, vsaj vsak drug dan odpeljal bi se v mesto, k njemu, v njegovo bližino. Za pomenek, pijačo v naglici, nekaj navrženih puhlic, karkoli in seveda za »najin« trenutek, ki ne glede na vse, vedno znova in znova, ne glede na to, kako sem potrt, daje mi upanje, daje mi moč. Ko sem skupaj z njim, zavedam se da na trenutke blazna sva, večino časa nora in nerazsodna, a istočasno vem, da lahko zavladala bi svetu, si podredila ga kot krotko žival in jezdila na njegovi gosti bi grivi, neozirajoč na obsodbe. Bleščavost, norčavost in imperialistična domišljavost Sončnega kralja izpadle bi kot amaterski poskusi napram najinim težnjam. Če dobila moč bi v roke, postala bi absolutista.

                Absolutista sveta, ki povsem po svoje bi ga preoblikovala, ki na novo bi ga razdelila, kot prazno platno ga razrezala in povsem na novo sešila skupaj.

In samo pomisel o njem me je prevzela, me ponesla povsem izven konteksta, v sanjarjenje sredi hladne, temačne in krute realnosti. Realnosti v kateri kapitalisti bogatijo, brezdušna telesa, ki ozirajo le se na številke, ki sposobne so jih dvigniti, preoblikovati v nekaj večvrednega, jih spreobrniti v višjo, oziroma, jim nadati višjo vrednost. Mi, umetniška srenja, intelektualni krogi, misleci, protagosniti novih dob, kakorkoli, postali marginalci zdajšnje smo družbe, odrinjeni na rob družbenega sloja, ma kakšnega sloja. Na rob samega zavedanja v kolektivni zavesti, predstavljeni kot »potrošni material«, ki v teh težkih časih se lahko ga odvrže, a situacija je še zdaleč od te. Mi sedaj smo »potrošni material«, ki človeštvo potrebuje ga bolj kot kadarkoli, kajti, smo odraz resničnosti, ki vlada v brezvaldni družbi. Kjer, kakor prepričati želi nas vodilna elita, vsak ima možnost za vse, vsak ima pravico do vsega in vsak je enakovreden vsakemu, a zdaleč od teh dejstev smo. Kar občutijo na koži vsi, še najbolj pa ti, ki trenutno želimo utreti si pot v svetu, ki želimo pustiti pečat, ki želimo spremeniti reči na bolje, jih spreobrniti, dokler še so možnosti in priložnosti za to, a kaj, ko vladajoča elita nad nami represijo izvaja. Duši naše krike, zakriva naše obraze, odvzema nam naše glasove…

                In ostajajo na razpolago le nam sanjarije o boljšem jutri.

 

Če vrnem se k temu, kar prvotno želel pričeti v tem sem delu.

                Pogrešam ga, ne glede na dni, to ostaja nespremenjeno dejstvo. Slišiva se. Občasno, preveč poredko, da lahko čutil v svoji bližini bi ga imaginarno, kaj šele fizično. A kmalu se vračam. V njegovo bližino. V objem tisočletij, v varno zavetje razmerja, ki doslej me ni pustilo na cedilu. In spet bova le midva, in daleč naokrog nikogar…

2.

                Ustvaril sem preludij, katerega morda nisem najbolje izpeljal. Sem dosegel to, da bralca na določen poetični način ponese v svet besed, ki me že leta in leta obseda, ki ne daje mi spati, ki ne daje mi miru. Preludij, ki izlije se v povečini uspešno nadaljevanje, poetični, lirično ali le ritmično, a na marsikaterem delu sem opazil, da zmanjka mu visokih tonov, da zmanjka mu poudarkov in da na določenih mestih povsem izzveni, izpade pust, besede se odkotalijo v neznano, v temo, v kateri ne morejo dobiti pravega prizvoka, v temi, kjer tudi še tako vešči in poznavalski bralec ostane zmeden in se sprašuje, kaj za vraga mi je bilo za to razpotje iz dobro začrtane smeri, takta, ki sem ga ubral. Kasneje, kaj kasneje, še isti dan, ko sem ga prebiral vedno znova in znova, z leve proti desni, iz desne proti levi, od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor, vedno znova in znova pred očmi sem imel črke, ki sem jih uporabil, vzorce besed, miselni tok, kateri je bil dokaj jasen, za večino bralcev, a celo še meni na trenutke nerazumljiv, ko sem zadevo prebiral znova in znova. Iskal napake, luknje, možnosti izboljšanja…

                In potem me je prešinilo, če ne bom delal napak, ki jih bom opazil, in potem odpravil, saj potemtakem nisem dober pisec in tudi nikoli ne bom. Smiselno je delati napake, se motiti, zadeve popravljati, se na preteklih izkušnjah učiti in se nadgrajevati. Smiselno je pasti, razmisliti, se dvigniti, otresti prah s sebe in nadaljevati. Gibanje je gonilo napredka, stagnacija je…

 

                …tukaj bom pustil odprte možnosti za posamično interpretacijo. Ker ima vsak pravico do le-te.

 

Prejšnjikrat navedel sem, da v določenih situacijah, oddaljiti se moraš od dejstva pred katerim si, od situacije v kateri si, od pokrajine, okolice v kateri se nahajaš, da lažje uvidiš celotno sliko, da lažje prepoznaš dejstva, ki so pred tabo, da lažje analiziraš, da se lažje odločiš kako in kaj naprej. Da ne stagniraš predolgo v neugodni situaciji, a istočasno, da vnovič napake ne storiš.

                Katero storil sem sam. Ali tudi ne(paradoksalno vprašanje, brez podanega odgovora, ne glede na na dan ali letni čas?!). Odvisno od svetlobe, ki obseva mesto, odvisno od dneva in razpoloženja, a povečini se nagibam k temu, da storil sem napak. A si ne očitam. Je šola, za včeraj, za danes, za karkoli jutri lahko prinese. Ko prvič sem prišel v MESTO do njega nisem imel ravno pozitivnega odnosa(prej bi rekel, da sem ga dojemal kot potrošni material), dojemal kot nekaj sem ga prehodnega. Kot začasno fazo življenja. Kot nekaj, kar za kratek čas mi bo ponudilo možnost zaslužka in zabave, potem pa ga bom zapustil in šel naprej, kot vse poprej. A ne. Usoda je posegla vmes in poskrbela, da v Mestu spoznal nekaj sem neverjetnih bitij, nekaj izrednih posameznikov, o ja, bile so tudi borbe s preteklostjo, a dlje, ko sem vztrajal, dlje ko sem ostajal, bolj je preteklost uvidevala, da nima kaj početi tukaj in zdaj. Da enostavno ni prostora zanjo. In potem počasi in polagoma, ko vedno bolj in bolj zbliževali s temi smo se posamezniki, uvideval sem sam, da vedno bolj se tukaj počutim, da vedno bolj domač sem, da vedno bolj udobno mi postaja. In na neki točki, še dandanes neznani, sem vzljubil mesto. Priraslo mi je k srcu. Nevidne niti so se stkale, moje življenje medse vpele in bil sem zapisan, sem še zapisan, temu mestu, tej živopisani pokrajini, do zadnjega diha. Iz potrošne robe, čez čas, napor in trud, čez mnogo pomislekov, čez zanimive preobrate, ki ponudilo jih je življenje, vzniknilo je razmerje, ki presega prostore in okvirje podanih možno, kajti, čez le-te ne da se izraziti doživetega in občutenega na teh tuzemskih tleh, saj tematika presega človeške zmožnosti…

A vsemu navkljub, nekje v moji podzavesti, navkljub zadovoljstvu in sreči, ki nudilo mi ga je Mesto, nekje v svoji globini še zmeraj imel sem željo, morda, da bili so ostanki nekega mladostniškega hrepenenja(in saj ne da sem starec ali zrela osebnost, še zdaleč od tega, a napram prejšnjim letom, prešel dolgo sem pot), da zapustil bi varno zavetje, da zletel izpod peruti zaščitniškega bi Mesta in poletel ven. Da privoščil bi si izlet, dogodivščino na drugih tleh, da dvignil bi sidra življenja, vpel jadra in šel naprej. In sem šel naprej, misleč, da čaka obdobje me formalnega šolanja in dela, dela, dela, a dobil vse kaj sem drugega. Pot zapeljala in iz začrtanega me je cilja na pot vihrave ljubezni, hitre, iskrive, iskrene in radostne, ki ugasnila je z naglico s katero se je rodila in s katero ponešena je bil v svet, preko le-te, pot zanesla me je naprej do sesutja lastnih prepričanj, izgubljenosti, tavanja v temi, odtujenosti, meseci so bili dolgi, težki, naporni in ravno takrat vladala ubijajoča sivina je zime v ozračju, ki dodatno podkrepljevala moje je brezupje, brezciljnost, brezsmiselnost. Vsako jutro bil sem bitko sam s sabo, da napravil sem se spodobnega, da odvlekel sem se v službo, da postoril sem, kar od mene je dan pričakoval, kar bil sem mu dolžen. Bil sem v vegetativnem stanju.

Nakar nekaj pričelo premikati vnovično se je v meni. Neka tvorba, strdek preteklosti, ki zavil se je v varen kokon, da preživel obdobje bi moje vihre, da v varnem zavetju notranjščine počaka na ugodnejše čase. A nikoli več v poprejšnji formi in vsebini. Ko ponovno vzniknilo to novo je življenje v meni, ni bilo kakor poprej. Sprva je tiščalo, bilo neudobno, tuje, a v bistvu, tuj sem bil sam sebi, in ne bi se mogel prepoznati, ne glede na to, katero osebnost(spekter osebnosti, ki kdaj v preteklosti sem ga bil imel nadetega) bi si nadel. Bil popolnoma sem izgubljen, odtujen od lastnega bistva, samega sebe, od vsega, kar poznanega mi je bilo, zatorej, vse tuje mi je bilo, pa najsi v bližnji preteklosti še tako domače mi je bilo. Na nek intuitiven, čutni način povzemalo je vso dogajanje, ki dogajalo se je v zadnjih mesecih, vse kar bilo se mi je dogodilo, vse kar bil sem doživel, vse kar bil sem čutil. Ta nova tvorba preteklosti, podala na novo me je pot. Podala, morebiti premehak je izraz, potisnila iz vrha je pečine nekdanjega zavedanja v prosti pad, drvečega navzdol, v objem nove je zavesti. Na novo pot samoraziskovanja, samoodkrivanja, vračanja k določenim idealom in prepričanjem iz preteklosti, predvsem pa mi je vsadila ljubezen do teme, do grotesknega, do grdega.

Podala na pot me je estetike grdega.

Odvzela mi prejšnje je utopije, neke daljne moreče sanje idealnega zaporednega življenja, vrnila strast po abstrakciji, anarhizmu, vrnila sposobnost pisanja lastnih pravil in postavljanja lastnih meril. Pokazala mi novo je pot. Nepredvidljivo, izmuzljivo, morebiti celo lucidno, vsekakor pa nikoli popolnoma definirano ali predvidljivo. Iz kokona rodila nova se je tema, le da ta ni brezciljna, brezupna, brezsmiselna. V svojem bistvu je moja nova luč, svetloba, novo vodilo življenja. Pisanja pravil po lastnih merilih, postavljanja meril po lastnih pravilih! Ne ozirajoč na vse ostalo, ne ozirajoč in očitajoč preteklost, kajti pomniti treba(!!!) brez le-te tudi nas samih na točki, kjer stojimo dandanes bi ne bilo(!!!). Klanjam tej novi se temi, kajti, ponudila mi je spekter barv, ki dotlej ga nisem uzrl.

 

                In vnovično, zašel sem s tematike, a tudi na tej točki se moram opomniti, da velikokrat, da naredimo si podlago za podan trenutek, pobrskati moramo po preteklosti, jo premleti, analizirati in nato podati novo…

Spoznala sva se po naključju. Mimogrede, bežno.

Dva neznanca, ki šineta en mimo drugega, ne vedoč, da sta se obšla, in njuni senzorji šele čez čas registrirajo drugega. Nato sva se ustavila(ali se je ustavil čas, kdo bi vedel, ko pa vse skupaj s takšno naglico mimo beži). Zavita vsak v svojo tančico skrivnosti, nejasnosti, ugank. Se počasi ponovno pričela približevati drug drugemu. Oprezna, razmišljujoča ali naj ali ne. In nato sva se dovolj približala drug drugemu, da prepoznala obrise drug sva drugega, da prepoznal poteze sva obraza, osebnosti, drug v drugem uzrla nekaj sva poznanega in se še bolj približala drug drugemu. In nato se je pričelo. Preveč blizu sva si bila, preveč poznana, preveč domača drug za drugega. Potegnila v neizbežen vrtinec sva se zaporedij dogodkov, spoznavanja ljudi, soočanja z dotlej neznanimi situacijami, vzpenjanja, padanja, smeha, joka, z roko v roki dirjala sva po mestu, neizbrisen pečat drug v drugem sva puščala, neizbrisen pečat na onemelih granitnih kockah mesta sva puščala.

Onemelih za nevešče uho, kdor dovolj dobro prisluhne, sliši šepet preteklih stoletij, nežno melodijo pripovedovane zgodbe, pripovedovane preteklosti, ki bila se je zgodila, hlad granitnih kock le varka je. Le-te zmeraj pripravljene vase vtisniti nove in nove so zgodbe, za generacije, ki bodo sledile.

Na ulicah mesta puščala sva noči, ki brez konca in kraja bile so videti, ki za naju minile so kakor hip, še preden dodobra zatisneš oko, da znova pogledal bi v svet. Redkokdaj zatisnila sva oči, da potem ponovno bi jih odprla in zazrla se v svet, nisva imela časa za to…

 

 

 

                                               … še dandanes ga nimava, a se zmeraj najdeva. Najsi bo naokrog še takšna tema.

1.

                Kako težko je pričeti znova. Iz nič. Napiši, briši, ponovno napiši, razmisli, dim, dva, briši. Še ni to kar želiš, še ni to, kar si želel, in niti pod točko razno ne more biti to, kar si boš želel jutri. Belina papirja zastrašujoče pred tabo leži, se ti ponuja, mami, vabi. Hoče, da se poigravaš z njim, te izziva, da hodiš po meji med obsesivno kompulzivno motnjo, večnim hotenjem po popolnosti, ki je ne moreš zadovoljiti in paranoičnim strahom pred neuspehom in propadom. A ne javnim, zasebnim! Če sledil bi javni propad bi preživel, če doživiš zasebnega, se mesece ne pobereš. Svet se ti sesuje.

                Ne moreš ujeti esence kančka bistvenega, kar želiš sporočiti, kar želel bi naprej podati. Ne gre in ne gre. In potem v belino stremiš, razmišljal, brišeš, ponavljaš, popravljaš, ponovno brišeš. Cigaret, pa še en, pa še en, pa še en.

 

                Bodi iskren.

 

Pisati o realističnih rečeh, bi bojda, naj bilo preprosto, prezentirati moraš le dejstva, kakor so se zgodila, vsekakor ne brez kančka začimb, malce jih zaviješ v tančico, da so potem toliko bolj mamljiva za širšo publiko, in definitivno poskrbiš za kak preobrat ali dogodek, med vrsticami, kateri se dejansko ni dogodil, da je celotno dogajnje tolikaj bolj zanimivo in privlačno, in seveda, v končni fazi, da se glavni akterji ne prepoznajo, in da ne morejo terjati svojega deleža avtroskih pravic pri nastajanju »tvoje« umetnosti. Kajti, navsezadnje, kako bi le bilo, če bi naši glavni liki, hoteli priznanje za svoje avtorske pravice? Naša umetnost postla bi razvodena, razvrednotena. Dejansko bi naš fiktivni svet dobil oznake, iz utopičnega, nadrealističnega bi odvzeli magijo in jo spustili na tuzemska tla. Pobegi, postali bi realnost, in mi ki koprnimo za sanjskimi svetovi na obrežjih nam neznanega sveta bi se zadušili, saj naša pljuča bi ne bil navajena tega težkega zraka.

                In preden sam popolnoma se izgubim v tem toku misli, preden izgubim rdečo nit, se mi zdi pomembno poudariti, da pred vami ni esej o tem, kako filozofirati tja v tri dni, ni moj namen vleči vnedogledne primerjave in prezentacije imaginarnih svetov. Ne, niti pod točko razno! Moj namen je predstaviti jasen in razločen oris življenja, ki smo ga živeli v MAJHNEM MESTU, ki za nas bil je ves svet. Imeli prve smo ljubezni tukaj, na razpotjih, ki vodile so čez mesto doživljali vzpone smo in padce, se smejali, skupaj jokali, filozofirali, imeli občutek, da smo na vrhu sveta in si zakrivali obraze, ko pred nami bili so dnevi, ko drveli dnu smo naproti. Imeli smo vse in še več. Mesto, kako da bilo je naše platna, in mi barve, kateri smo ga zapolnjevali in izpopolnjevali, mu dajali osebni pečat, osebno noto. A le mi nismo bili dovolj. Tudi naše platno je bilo nekaj posebnega. Čarobnost zakotnih uličič, granitnih kock, ki krhajo pod težo se stoletij, življenj in doživetij, ki nosijo na svojih jih površini, stavbe, z ramo ob rami, druga ob drugi, »naši« lokali, kjer skorajda bili smo inventar, »naši« dogodki, ki smo jih zaznamovali in »naši« dogodki, ki zaznamovali so nas. Predstave, razstave, izleti v okolico in kilometri in kilometri, ki v temi mestnega večera smo jih prepešačili. Kilometri in kilometri besed, ki na teh poteh smo jih izrekali, ki iz ust v usta smo si jih polagali…

                Ahhh, in sedaj tukaj, na teh s katranom prepojenim obrežjem ležim, moja pljuča, ječijo pod težo zraka, za lahkotnim vetrcem prejšnjih dni koprnijo.

 

                Sprva bila sva dva, ki Mesto, dokaj pogosto sva obiskovala.

Moj odnos do njega, mesta, sprva ni bil ravno navdušujoč ali odobravajoč. Morda sem ga deloma celo preziran in določene zsluge odvzemal, a saj, kakor pravijo, če želimo določene reči uzreti za takšne, za kakršne so, se velikokrat moramo distancirati od situacije si nekajkrat pomesti oči in potem smo, morda, komajda sposobni uzreti zadevo, v pravi luči.

Torej, sprva sem imel zaničevalen odnos do Mesta, dokler nisem spoznal Aleksa. On je čistokrven meščan. Od glave do peta, rojen, vzgojen in živeč v Mestu, od prvega diha, ko privekal je na svet. Bila je pijača, pa druga, pa tretja, in nato nenadoma, še preden se je kdorkoli sploh ovedel, je to postalo rutina. Vikedni obvezno preživeti v osrčju samega Mesta, v osrčju samega dogajanja. Niti pedu vstran od vsega, a še zmeraj sva včasih imela občutek, da nisva dovolj v središču vsega, da morebiti, kaj zamujava, a občutek sčasoma je pojenjal. In bila nekaj sva časa le midva. Aleks in jaz, najina doživetja, najine dolge noči, ki sprva resda so se zdele dolge, a pomladi in poletju, ki v prihdnje sta sledili, izpadle so ničelne. Potem pridružil se je še David. Tukaj pa naša zgodba se prične…

 

 

 

Običajna noč v mestu.

Miza, na njej kozarci, peplnik, v zraku vonj svežine in vnovič prebujajočih se življenj, ki vsako pomlad prepojijo Mesto, ki vsako pomlad na novo nadanejo mu izraz. In v mestu je skorajda ves čas vladal občutek, kakor da smo ujeti v večni pomladi. Sicer nas je ozražje spustilo na realna tla tekom vrhunca poletja in pozimi, a preostanek časa, kakor da smo ujeti v enem časovnem obdobju, prežetem z neko lastno resničnostjo in utopičnostjo, kakor, da vseskozi nas preveva ena svežina in novost, ki ne da nam miru in nas konstantno sili v novo gibanje. V pepelniku dve reži zasedeni, ena prosta, oba z Davidom redna in strastna kadilca, hedonista tudi, če zavoljo tega hodiva po robu, Aleks, raje na varni distanci hedonizem vzdržuje. Dva cigareta, trije kozarci vina, trije mobilniki na mizi, tri življenja okrog nje, posedena. Vsak s svojo zgodbo drugemu je zrl v oči, vsak drugemu sebe je interpretiral. Kot tri še nedotaknjena bila smo si platna, kot trije tujci, ki navidezno se ne poznajo, se še odkrivajo, na globlji ravno, že stoletja bili smo povezani. Med besedami, ki z Davidom sva jih izgovarjala prehajal je dim, jih ovijal, božal, jih ponašal vedno višje in višje je v zrak, nakar na določeni višini, skupaj z njim so se razblinila, iz Aleksovega grla izvijali medeni so se stavki, s svojim žametnim glasom, preden jih je izustil, nežno se jih je dotaknil, dal poseben jim je prizvok. Iz običajnih besed, poustvarjal znotraj je njih nove in nove svetove, s pomočjo njegovega medenega so se ovoja dvigali višje in višje, dokler visoko nad našimi glavami dokončno niso izzveneli.

                Mmm…

Na varni distanci, v povsem svoji realnosti, pa ona je bila. Sprva indiferentna do nas, kakor mi do nje, dokler nas ni pričela zanimati, nas mikati, da se ji približamo, da vzpostavimo stik, da spoznamo jo. Je lucidna, na meji, zmeraj, kameleonka, na videz plehka, a ko se ti zazre v oči, te njen razum skozi pogled prebode in popolnoma razoroži. Da prideš v nvzkrižje z njo je bolje, da se sam čimprej umakneš, izgineš, ker če ti bo ona rekla, da pojdi, potem je prepozno. Si gotov. Je ultimativna rajska kača stila v Mestu, drugi ji ne sežejo do kolen. Obseg njene omare, obseg njenih vlog, karatkerjev, likov je epohalen. Neskončno število šivov, materialov, niti, tekstur, vse to kar sestavlja njeno persono, oziroma, je le košček tega, kar doprinese personi, ki nadene si jo določen dan. Njena navidez krhka silhueta, zmeraj odeta v paleto je materialov, od povsem nežnih in dragocenih svil, tankih, prosojnih, kakor stene žil, ki ovijajo ji telo, pa do težjih materialov kot sta žamet ali brokat, ki zaobjameta ji životec in ji komajda dajeta dihati, a ko se zlije v eno z materialom, potem le-ta postane del nje. In seveda je ultimativna rajska kača stila tudi iz tega vidika, ker zmeraj ohranja distanco, določeno tančico neizrečenega, nepokazanega, katero ohranja le zase. In ker je samotarka, levinja, obsedenka z estetiko in lepoto. Feministka.

                Je vir navdiha.

Beseda o njej tekom teh strani bo še definitivno tekla, še definitivno bodo luči »pripovedovalskega« Mesta posvetile na njo in osvetlile njeno zgodbo, ki je imela veliko vlogo in pomen(!) za vse nas, kakor tudi zame osebno. A več v nadaljevanjih, ki sledijo.

 

In tako smo mi veliko večino večerov presedeli, prekadili, prepili, prenekaterega tudi prepešačili, a sedaj na papirju izpade to kot: ali je to vse kar je bilo? Smo dve leti, skorajda tri pustili zato? Ne(!), nismo. Lahko bi povzemal vnedogled, lahko bi delal navedke, dobesedne povzetke teh večerov, a potem izpade vse preveč šolsko, amatersko, ne vredno teh doživetij, ki smo jih doživeli in kar smo imeli. To zasluži si precej večji poklon. Nekaj bolj zagnotenega, nekaj bolj kompleksnega, kakor le preprosto navedbo, kakor le preprost zapis. In ne kompleksnega, ker bi to bilo kvazi moderno, temveč zato, ker odnosi med ljudmi nikoli niso preprosti, ker vlada dinamika znotraj naših odnosov, ker vlada kompleksnost znotraj naših življenj, ker reči in dejstva v življenju niso zmeraj preprosto očitna, in tako tudi naša življenja v Mestu niso bila povsem očitno preprosta, amapak, kot sem že omenil v zgornjih vrsticah, velikokrat smo se smejali, ko na vrhu smo bili, velikorat kričali, ko smo proti dnu drveli, in to sta le dva spektra določenega razpona doživetij, možnosti, kakorkoli, to sta le dve opciji. Kje šele so vse ostale? In seveda, v preproščini bi ne mogel povzeti doživetja skorajda treh let, ki priznajmo si, so bila vratolomna na veliko področjih. Vsak zase osebno je veliko doživel, predvsem pa, bili smo takšna kombinacija, mi trije in paleta ljudi, ki vsake toliko časa so se nam pridružili, da čez to dimaniko karakterjev in pestros osebnosti, ravzvili smo se v posameznike, za katere dvomim, da bili bi nastali, če bi ne bilo te kombinacije, seveda ob pomoči mesta…

                In belina je omadeževana ter pripravljena za nadaljne zapise. Led je prebit.